Kamen-papir-škarje, 5. ART LINKS, mednarodna skupinska razstava @ Galerija DLUL, Ljubljana
Skupinska razstava z naslovom Kamen-papir-škarje z raznovrstnostjo izbranih medijev in konceptualnega povezovanja novosadskih in ljubljanskih umetnikov vzpostavlja umetniški dialog med obema kulturnima sredinama in likovnima društvoma iz Vojvodine in Slovenije. Zasnovana je bila leta 2018 in doslej izvedena dvakrat, v Avstriji (Holabrunn) in Nemčiji (Dortmund), vendar v Sloveniji prvič vzpostavlja dialog ne samo z občinstvom, temveč tudi z umetniki kraja, kjer gostuje. Mešanje tehnik, premik od risbe h grafiki, od grafike k digitalnemu tisku, od slike k objektu, od objekta do video instalacije, od instalacije do kolaža in od njega ponovno do risbe je na pričujoči mednarodni razstavi značilnost skoraj vseh del. Nobena od tehnik ni pomembnejša od druge, kot to nakazuje naslov razstave, ampak služi le kot sredstvo za sporočanje idej. Tema razstave se nanaša na uporabljeni material na eni strani, hkrati pa se v izhodišču navezuje na primerjavo življenja in umetnosti z nekoč dobro znano igro rok, izvorno sicer s Kitajske, vendar uveljavljeno v prostoru bivše skupne države. Igra kamen-papir-škarje se igra v dvoje. Obstajajo trije simboli, ki jih igralci oblikujejo z rokami; pest za kamen, iztegnjena dlan za papir in dva iztegnjena prsta za škarje. Vsak od teh treh elementov je močnejši od enega in šibkejši od drugega. Na izbiro simbolov vplivata faktor sreče ali uspešne psihološke ocene nasprotnika. Igra zaradi naključnosti velja za pošteno metodo nepristranskega odločanja, nadomešča metanje kovancev ali vlečenje slamic. Razstava v Galeriji DLUL nadgrajuje samo idejo igre in je izvirno zasnovana tako, da prevprašuje tudi manj igrive pojave, kot so: vprašanje moči, (ne)pravičnosti, odločanje v kriznih razmerah, dejavniki sreče ali obstoja, tudi vpliv “višje sile”, ki včasih prevlada nad spretnostjo in trdim delom ter vzpostavi ravnotežje, ki ga pogosto sami porušimo.
Znotraj krovnega koncepta ART LINKS (Umetnost povezuje), ki ga Vojvodinci pripravljajo že petič, svoja dela predstavlja deset izbranih vojvodinskih ustvarjalcev in članov Društva likovnih umetnikov Ljubljana: Danijel Babić, Danica Bićanić, Goran Despotovski, Jelena Đurić, Nebojša Lazić, Lazar Marković, Mileta Poštić, Monika Sigeti, Jelena Sredanović, Danilo Vuksanović iz Novega Sada in Rok Bogataj, Tristan Dragan, Tanja Lažetić, Jelka Flis, Alenka Vidrgar iz Ljubljane.
Poleg tega da so dela nastala v materialih ali po zaslugi materialov iz naslova razstave, se tematski koncepti avtorjev lahko prepoznajo v dvojicah, ki se skozi osebni ustvarjalni izraz dopolnjujejo ali si medsebojno nasprotujejo. Danijel Babić na temo razstave odgovarja konkretno, z istoimenskim delom, v katerem z veliko mero ironije orisuje problematičen odnos med dvema zaljubljenima osebama, ki poskušata vzpostaviti prevlado ena nad drugo. Tudi Jelena Đurić razmišlja o zapletih v odnosih, ki jih prikazuje skozi abstraktno poslikano površino, narejeno z oljnimi pasteli na papirju, imenovano Srečanja. Čustvena razočaranja se odražajo tudi v objektu slovenskega umetnika Roka Bogataja, ki je iz konstrukcije dežnika oblikoval zapleteno abstraktno formo, katere presek premic in zunanje krivine ponazarjajo organsko obliko srca. Mileta Poštić je področje svojega zanimanja razširil na vse segmente življenja in skozi risbe, objavljene v knjigi Miletinih 111 receptov za izjemno srečno življenje, podaja lucidne, nekoliko šaljive upodobitve sodobne družbe, v katerih se posmehuje vsem njenim segmentom: od tabujev, teorij zarote, do instant življenjske filozofije. Realistične, figurativne in nekoliko bizarne prizore najdemo tudi v knjigi Monice Sigeti. Avtorica dobesedno preoblikuje format papirja; razreže ga s škarjami, zaradi česar postanejo manjkajoči deli pomemben del kompozicije. Tudi Tanja Lažetić se predstavlja s knjigo z naslovom 100 rož, ki je pravzaprav razstava fotografij rož v knjigi. Fotoknjiga ostane tudi po tem, ko je razstava podrta in jo je enostavno poslati na drug konec sveta. Grafični papir in težki litografski kamen ali lesena matrica so bili osnova za dela več umetnikov: Nebojša Lazič, mojster grafike, se predstavlja z litografijami, v katerih upodablja črne linije kletk in ptic, ki jim grozi, da jih bodo ujeli, ali pa so jih pravkar osvobodili. Nasproti temu Jelena Sredanović v svojih barvnih grafikahopazovalcu ponuja pogled na prosti ptičji let. V delu Danila Vuksanovića litografski kamen ni služil le kot grafično orodje, temveč tudi kot predmet, Alenka Vidrgar pa na kamen gleda izključno kot na kiparsko izrazno sredstvo in ga oblikuje v glasbilo – Harfo, na katero se lahko tudi igra. Tudi skulptura Danice Bićanić, imenovana Oblikovanje odobčinstva pričakuje interakcijo. Objekte, ki spominjajo na kamne in so v resnici narejeni iz mehke gume, obiskovalci lahko oblikujejo po svoji volji in tako sami postanejo ustvarjalci. Trije umetniki izhajajo iz geometrijskih oblik, pravokotnikov ali krogov, ki jih uporabljajo kot matrike za ustvarjanje novih oblik: risbe Danila Vuksanovića posnemajo tradicionalni grafični postopek podvajanja slike, neskončno ponavljajoč krog kot motiv, a stroj, ki reproducira sceno, je umetnik sam. Po drugi strani digitalne grafike Lazarja Markovića zmanjšujejo človeško prisotnost na vrsto slikovnih pik, s čimer kažejo na množenje posameznika prek sodobnih medijev do nesmisla. Tako analogne kot digitalne matrike umetnikom omogočajo, da na videz naključno ponavljajo geometrijske oblike in ustvarjajo nove abstraktne prizore, ki kažejo na prisotnost človeške misli v danem trenutku. Jelka Flis predstavlja “geometrijsko” sliko, ki odraža metaforo sveta, transcendentalni znak, ki s svojo notranjo resnico, zakonitostjo in igro, ponavljanjem vzorca in ritma, z malimi formati omogoča vsakič drugačno slikarsko postavitev v prostoru. Razstava nazadnje vključuje tudi video dela. Goran Despotovski se v delu Elektrika ukvarja s človeško figuro in vlogami, ki jih prevzemamo skozi življenje ter tako preoblikujemo sebe tako navzven kot navznoter. Po drugi strani Tristan Dragan v video-filmskem zapisu prevprašuje odnos med umetnikom in muzo ter samoto, ki jo občutita ob ločitvi.
Maja Erdeljanin in Aleksandra Saška Gruden
Comments
Post a Comment